Trije mušketirji na treh otokih

Posted on by

– trije mušketirji se predstavijo – obeta se izlet – otok kot otok – kaj manjka prvemu – kaj drugemu – tretji bi bil skoraj biser – pa smo spet v civilizaciji

Moja pivnica v PP

Se pravi, kdor je bral knjigo Aleksandra Dumasa z zgornjim naslovom, itak ve, da so bili trije mušketirji pravzaprav štirje. Tudi mi smo štirje. Srečali smo se, kje pa drugje kot pri Aramu. Je pa stvar taka, da jih ne bom imenoval s pravimi imeni, ampak samo z začetnicami. Zato obstajajo razlogi, ki pa niso važni.

Prvi se je nama z A. pridružil MC. On želi biti imenovan s tem imenom, saj se pod njim nahaja na Facetu, ki se buka. Je motobiker iz Maribora doma. To sicer ni greh – Maribor namreč -, lepo pa tudi ni. Smo se samo malo hecali! Mu pa to nič kaj dosti ne škoduje, ker je zelo soliden dec. Sicer razen Sprite in vode ne pije nič drugega, kar ni značilno za njegovo raso, ampak je, kot že rečeno prav fajn človek. Na najino vprašanje zakaj se je tako striktno distanciral od opojnih substanc, je odgovoril, da bi v nasprotnem lahko počel pi….. Pa ne verjamem, da bi bil tak. Zdi se mi, da še muhi ne bi skrivil lasu, če bi ga seveda imela. Seveda pa A. ni mogel mimo tega, da ne bi ob tej priliki povedal vic na to temo.

Tukaj ga imate. Košta ampak nič! Zajček je bil na žurki in pošteno se ga je napil. Proti jutru se je vračal proti domu in ker je bila cesta širša kot daljša, je omagal in zaspal pod drevesom. Mimo je prineslo par volkov in sline so se jima pocedile. Kdo bi pa zametaval zajca v vinski omaki, knede? Beseda je dala besedo, kdo ga je prvi videl, pa čigav je, pa tak. Skratka na smrt sta se stepla in oba obležala vsa krvava ob zajčku. Zajček se opoldne zbudi, se pretegne in pogleda okoli sebe, kje sploh je. ( kaj vse alkohol ne naredi iz človeka). Pa zagleda mrtva volkova in si reče:« Mater ne smem več piti, vedno naredim kakšno pi…..«. Ampak sam mislim, da so volcje kar se MC-ja tiče kar na varnem.

Kot naslednji se je par dni za MC pojavil A. Tako imate sedaj dva A. in nikoli ne boste vedeli o katerem teče beseda. Še samemu mi ne bo vedno povsem jasno. Je pa A. vegetarijanec. Načeloma ne je mesa, od sadja pa obrajta v glavnem tekilo in vodko. Spoznala sva se zopet pri Aramu. Sedel sem za računalnikom, ko je prisedel in me vprašal: » Ti, ali ti pišeš nekakšen blog o enem starčku na Tajskem? To sem pa že lani bral in sedaj tudi nekaj pišeš.« Pa sva bila skupaj. Se je pa izkazalo, da sem sam bral blog njegovega dekleta, ko sem lani iskal informacije o Kambodji. Naslednji dan me pa še MC vpraša:«Čuj stari, a ti si tisti,ki piše tisti blog o Tajski in pivu? Seveda ga berem, no zdaj sem te pa še spoznal. Saj ne moreš, da verjamaš.« Tako, da so se bralci, za katere nisem vedel, začeli pojavljati kar pri nas doma. V Sihanokvillu namreč.

Tako smo sedaj štirje. Prvi je kokakoličar, drugi ( I mean me) piromanček, tretji vegetarjanec, čerti pa vsejed. Pisarno smo si postavili nasproti Utopje pri Hi- Food in tam se nam zvečer pridružijo še druge narodnosti. Po zaslugi dobre karme, smo namreč precej priljubljen narod in prisedejo Grki, Nemci, Švedi in ostale nacije, ki jih je tu v izobilju. Tako, da, če vas zanese pot na Seremduboko beach, se kar oglasite. Ime plaže je A.-jeva iznajdba. Na plaži se namreč nahaja lokal »Serendip«. Iz tega je A. razvil cel niz skovank: Serendip, Seremdip, Serem duboko. Ime se počasi prijemlje.

Nekega dne je padla, mislim da je bil krivec MC., ideja o izletu na tri otoke. Prepustili smo mu organizacijo in glede na to, da so tukaj štirje že cela skupina, je zmanjšal ceno iz $15 na $13. Na lubenico seveda, ne za vse štiri čebule skupaj. So pa odhod napovedali za osmo uro zjutraj, kar nas je kar malo potrlo. Smo namreč nočni delavci.

Ni nam kazalo drugega, kot naviti budilke. Ker sem sam v letih, ko rabim malce več časa, da zberem skupaj svoje razkropljene sile, sem si zastavil za cilj, da vstanem ob sedmih. Uspelo mi je! Tudi ostali so prišli pravi čas na zborno mesto. Kakih 500 metrov od mojega hotela. Potem se je pa začelo. Izlet ti namreč obeta ogled treh otokov, zajtrk, kosilo in brezalkoholne pijače v izobilju. Najprej so nas odpeljali nazaj proti mojemu hotelu in točno nasproti smo imeli zajtrk. Štručka kruha, maslo, marmelada in kava, ki to ni. Da si ne bi kaj naredili! Nato so nas popisali in odpeljali spet mimo zbornega mesta na Seremduboko. To je pa kakšnih 100 metrov od A.-jevega hotela. Nato se je pričelo vkrcavanje. Ker smo bili še malce zaspani, smo se previdno kobacali na »long tail boat«. Nato so vkrcali zaloge – toliko ustekleničene vode na kupu še nisem videl in si je tudi ne želim več – in smo odpluli.

Med dvourno vožnjo si je A. zamislil prijeten počitek in se je zleknil na provo. Tisti, ki ne veste, to je menda kljun čolna ali barke. Pa je bolj slabo naletel. Bilo je nekaj malega valov in kmerski krmar je imel fiksno idejo, da nas bo škropljenje morja razveselilo. Sicer se ni dal motiti (A.namreč), ampak malo je bil pa moker. Vožnja je trajala kaki dve uri. Načeloma se ni zgodilo nič zanimivega, razen, da se je A. izkazal za podkovanega poliglota. Z nami se je vkrcala skupina kakih petih azijcev, ki so neumorno klepetali. In A. zine: »Poglej jih Japončke, sploh ne znajo biti tiho.« MC. je takoj zagrabil:«Kako pa to veš?« Pa A. suvereno odgovori:«Po dialektu seveda, kaj si pa mislil!«. Mene je zanimalo še to, če ve iz katere vasi so. Pa je bil malo prekratek v znanju japonščine, tako da bo ta vas ostala skrivnost. Ker je A. opazil, da mu ne verjamemo preveč, jih je vprašal od kje so. Iz Koreje!!! Tako, da imamo sedaj na krovu japonske Korejce ali pa korejske Japonce. Kakor vam drago.

Prvi otok je bil pred nami. Otok kot otok. Vedno se mi je zdelo, da je otok en kup zemlje, po možnosti poraščen z drevjem, pri nas prav gotovo, okoli in okoli je pa voda. Kadar si videl enega, si videl vse. No, ta je bil pa še nevaren. Vodič nas je opozoril, da so na dnu in ob obali črne in zelo ostre korale. In so res. Tako sem samo malce zaplaval v »opasni oddaljenosti pet metara od čamca« in kmalu mi je bilo dosti tega heca. Ostali so »šnorkljali« in opazovali ribe, ki jih ni bilo. Piva pa niti za lek. Na moje vprašanje, kako kaj stojimo z pivom, sem dobil odgovor, da je na Bamboo islandu bar in da ga celo prodajajo, toliko ga menda imajo. Tudi prav.

Po dvajsetih minutah vožnje smo pristali na Bamboo otoku. No, ta je pa že malo bolje izgledal.Vseboval je lepo peščeno plažo in kar je najvažneje, tudi bar in pivo »inside«. Nikakor pa nismo mogli ugotoviti zakaj mu pravijo bambusni otok. Edini bambus tukaj se je razkril našim očem v obliki nekaj bambusnih stolov in mizic. Tako, da upravičeno domnevamo, da so na Monkey islandu edine opice turisti, ki vanje verjamejo. Ampak voda je bila pa čista in topla, tako da smo se še malo namočili. A. je celo tako dolgo čepel v vodi, da me je že zaskrbelo, če mu ne bo odstopilo meso od kosti. Drugi A. je pa malce »ošvohnel« in se je spravil spati na plažo. Pa mu ni čisto uspelo. Točno poleg njegovega ležalnika je grupa Japoncev ali pa »Japoncev« razvila rogoznice in si privoščila piknik. In sedaj vemo, koliko ti ljudje govorijo. MC. se je podal za fotkami, sam sem se pa raje v senci mazal s pivom.

Napočil je čas za toliko opevano kosilo. Posadka je na pesku razvila nekaj rogoznic in to so bile naše mize in stoli obenem. Na žar – malo večje preluknjano vedro, z zarjavelo rešetkico na vrhu – so položili v folijo zavite kose barakude. Na krožnik so ti vrgli solato, štručko kruha in dodali še krožnik koščkov lubenice in ananasa. Osebno nisem prijatelj njihove solate. Predvsem me motijo azijske kumarice, ki mi povzročajo naravnost bruhastično željo po povračanju. Je pa A. zato kanta za smeti za te vrste hrane in sem mu jo odstopil. Barakuda je bila vsa pocasta (nikoli ne uporabljaj v teh krajih folije), tako da je moje edino gurmansko izkustvo s tega izleta kombinacija grižljaja barakude, kruha in lubenice obenem. Zanimivo! Se mi pa zdi, da je bila riba še malo živa, ker se je nazaj grede še vedno premetavala v želodcu. Ne premočno sicer, ampak bila pa je živahna neka ženskica. Če bi hotela ven, bi držal zobe stisnjene, kajti stran pa hrane ne bomo metali. Vsaj goste ne!

Je pa čez kakšno uro prišel vodič z idejo naj obiščemo drugo stran otoka. Hoje je menda samo dvajset minut. Mi trije, A. in MC. ter moja malenkost, smo si bili za tak majhen napor pripravljeni ogledati še drugo stran otoka. A. je pa raje spal naprej. Seveda vodiču na kraj pameti ni padlo, da bi šel z nami. Ima dečko preća posla. Pa smo šli. Čeprav je hosta obetala dobro bero gobic, smo se raje držali potke. Nekako se nobenemu ni ljubilo, da bi poskočil kakšnih pet metrov v višino, zavriskal in pristal na tleh za nogo do dve krajši. V Cambodiji so namreč še od »khmer rouge« časov bogato razprostrte mine. All around the country menda. Tako te svarijo še celo napisi na majicah. Rajši smo se lepo držali potke. Okoli nas pa džungla. Džungla kot džungla. Fikusi in drevesa rasejo kar sami od sebe, ter še cel kup drugega zelenja. Res smo v napovedanem času prišli na drugo obalo. Najprej smo naleteli na tri do štiri navaronske topove, ki so žalostno strmeli proti Tajski. Naokoli se je potikalo nekaj vojakov v kratkih hlačah in majicah. Vsaj zdelo se nam je, da so vojački. Notri zatorej raje nismo zavili, čeprav je bila »kapija« samo priprta. Je pa MC. napravil nekaj fotk, tako, da se sedaj Tajci lahko pri njem pozanimajo, kaj jih čaka na Bamboo otoku. Takoj zraven je pa idilična plaža. Vsebuje mali barček, kjer se verjetno odvija družabno življenje komune, nekaj bungalovov in pesek, ter nekaj belih komuncev z otroci. Je pa v barčku lepo viden napis »No drugs«, kar vsem zainteresiranim ponavadi pove, da droge so. MC. ne bi bil MC., če ne bi pripomnil:«Torej so brez zdravil, revčki!«.

Samo še tretji otok, pa smo opravili. Se pravi, barakuda v želodcu je bila celo pot živahna, ampak se nismo dali. Tale tretji otok me je pa popolnoma potrl. Lahko bi bil biser kamboškega otoškega turizma. Lepo je poraščen, zraven spada lepa plažica, ravno prav velika, da ne kvari simetrije. Edino kar še manjka je lep prijazen bar. Ampak ne! Khmeri so na plažico postavili zarjavel bager in pločevinasto barako. Najbrž v njej spi bagerist, ker ga ni videti, da bi kaj delal. Tako, da me ima, da tvegam $6 in se odpeljem v PP, ter se pogovorim z ministrom za turizem ali pa z njegovim sekretarjem za otoške lepote. Brez barov, pa ne bodo »sfolgali«, toliko pa že še vem o tej temi. Ta in še nekaj otokov uredimo, potem se bo pa dalo dihati. Nazaj me bodo verjetno pripeljali z limuzino. Ali pa »gajbo«, kar je sinonim za nekdanjo marico.

Malo smo se še kopali, sedaj pa nazaj v civilizacijo. Kjer je bar ob baru. No, če smo se vkrcavali na pomolu, smo sedaj vredni samo toliko, da so nas vrgli ven na plažo direktno v pesek. Naj jim bo, samo da so bari. Sedaj pa samo še tuširanje in nato rehidracija. Potem pa v ambasado Ravioli, pardon Gavioli, da razširimo mednarodne stike in pravilno predstavimo Slovenijo. Kot je ugotovil že A., bi nam morala vlada vsak mesec pošiljati sredstva za reprezentanco. Kajti tukaj se dela dan in noč. Počitka tako rekoč ni!

Share

V Cambodiji se ne cedita mleko in med, pa tudi na cesti ne leži…

Posted on by

– z novimi leti smo kar dobro založeni – običajno kitajsko silvestrovo – B. me pošlje po kruh – najbrž se mi bodo smejali – koliko investicij še imam, ali statistika je sveta vladar – kam je šel moj preostali denar? – če je bil investitor – kaj pa če je investitorka? – B. je zbolel – takle mamo

Pozno, ampak prej ni šlo.
To je Phnom Penh regata

To, da se tako dolgo ne oglasim, ni krivo pomanjkanje dogodkov, pač pa naporno življenje. Tukaj je namreč kar precejšnja slovenska kolonija. Nekaj je domorodcev, nekaj pa nas je turistov. Ti se menjavajo, eni pridejo in odidejo, nato so na vrsti drugi in tako gre življenje dalje. Poleg tega smo tukaj bogato preskrbljeni z novimi leti. Ne glede na to, da pravoslavnega ne poznamo, jih imamo kar tri. Najprej naše normalno novo leto, ki je tukaj dela prost dan ali dva. Potem mu 3. februarja sledi še kitajsko novo leto, ki ga domači živelj ravno tako navdušeno praznuje z dela prostimi dnevi. Nato bomo imeli pa 13. aprila še Budhino novo leto, ki bo trajalo tri dni.

Sedaj smo ravno na kitajsko silvestrovo. Že od jutra poka po ulicah, da je nemogoče spati. Tako sem se raje dvignil in »u cik zore« ob 14 uri krenil na kavico. Slovenec M. mi je namreč odkril lokal, kjer dobiš res dober ekspreso. Samo, ženskica je pa čisto užaljena, ko zahtevaš podaljšani ekspreso. Tako jo pa niso učili! Nekako sem se zmenil z njo in s skupnimi močmi sva ustvarila to njej neljubo pijačo.

Pa pokličem B.-ja – saj res, zakaj bi samo nekateri trpeli – in prosil me je, naj mu prinesem eno bageto, da se podpre. Za prijatelja ni noben napor odveč in po soncu sem se odpravil v obrat, kjer Francozi obvladajo te zadeve.

Kar iznenada, na pločniku zagledam neke papirčke. Ker imam bolj slabe oči – kdo je že pel »godine nisu važne«? – sem se sklonil in glej no, ti papirčki so bili nekako podobni dolarjem. Tako na prvi pogled. Ne pozabimo, da se je vse bleščalo od sonca in še tiste godine. Pa so res bili. Najprej sem pomislil:« Zdajle boš pa slišal smeh, ker so ti podstavili nekakšne specimene.«. Take oslarije smo namreč včasih počeli. Smeha ni bilo in papirčke sem spravil v žep. Bomo že pozneje pregledali kaj je to za en vrag.

Malo sem razmišljal, da bo najbrž na sliki namesto predsednikovega obraza kakšna faca, ki mi kaže jezik in se mi reži. Pa sva z B.-jem ugotovila, da je predsednik pravi in pet $100 bankovcev tudi. Tako! Sedaj razmišljam s svojim enim možganom. Na cestah Kambodje imam investicijo, ki je vredna $500 v dveh mesecih in pol. Statistično vzeto, kajti statistika nikoli ne laže – kar spomnimo se zelja in mesa in kako vrže to segedin za dve osebi -, torej po statističnih postulatih imam nekje na cesti še $500 do 600, kajti tukaj bom še tri mesece. Samo najti jih moram, oziroma dvigniti. Nič lažjega, oči bomo dali na peclje in hajde po cesticah. Samo peclji morajo biti toliko odmaknjeni od tal, da se mi ne bodo zrkla vlekla po asfaltu. To namreč boli. Ker mi za mleko ni, z medom ga pa sploh ne maram, sem kar vesel, da se v naši novi domovini valja denar po cesti, mleko in med se pa ne cedita. Saj, če imaš denar, mleka najbrž ne pogrešaš.

Seveda razmišljam dalje. Če je moj investitor dvignil, recimo $1.000, kajti manj se jih ne izplača, me res zanima kje je pognal preostanek mojega denarja. $500 tukaj namreč ni mačji kašelj. V kolikor je bil osebek malce možat, predvidevam, da ga je zapravil na Chicken street. Glede na cene si je lahko privoščil kar 25 kokoši, to je pa že ugledna jata omenjenih ptic. Sicer nimam nič proti razvratu, ampak ne za moj denar prosim. Če pa že, pa vsaj po pameti. Pet kokoši in kakšen lady drink po $1,50 bi se mi zdelo še znosno. Če pa je bil moj investitor ona, potem je pa moj denar itak šel za depilacijo, masažice in razne cunjice, ter kič. Posebno depilacija mi gre na živce. Za ta denar bi ji sam ročno izpulil vsako kocino posebej, pa kjer koli se že nahaja. Kocina namreč. Prekleto! Kar jezen sem, kako se dela z mojim denarjem. Časi so vendar » veoma složeni i situacija je bljutava«. Oni pa takole! Budha tole ne opazuje z naklonjenim očesom. Toliko, da se ve. Sram jih bilo!

Sem pa malce v dilemi ali pa celo v trilemi, ali tole spada v ta sestavek. Pa po moje kar sodi zraven. V naslovu se namreč nekaj cedi. B. je zbolel. Po moje ga je napadel nekakšen trebušni virus ali pa bakterija. In kadar je temu tako, so rezultati takoj na dlani. Oziroma v straniščni školjki. V kolikor imaš pa smolo, se pa njih sled vleče po sobi in te vodi pod tuš. Vse je odvisno od hitrosti, ki je tudi tukaj relativna stvar. Skratka ubogi B. se je po malem celo noč cedil na zadnjem koncu. Blizu repa torej. Je pa po eni »manj strašna črna noč je v zemlji krili« že dober in sedaj zauživa že trdno hrano. Sam je od nekod privlekel idejo, da je krivo pivo. Rima je zgolj slučajna. Sam z vsemi štirimi in še pol peto nogo odločno nasprotujem tej trditvi. Sam namreč že nekaj let, kaj let, desetletij, pijem pivo in po tej teoriji bi bila Kambodija še bolj posrana kot že itak je. Pa zaradi mene ni. Prisežem. Trdi tudi, da mu je zaradi piva padel imunski sistem in golazen se ga je lotila. Potem takem sam sploh nimam več imunskega sistema in samo še vegetiram na milost in nemilost izročen nekim virusom in bakterijam. Ne bi rekel. Mislim, da je obratno. Nabutan sem z vsemi vrstami B vitamina, predvsem B2 – ne mešaj s pijačo B52, ker to ni dobro za uravnoteženo življenje -, tako da jih imamo za izvoz. Vitamine namreč. Je pač nekje staknil infekcijo in nikoli se ne ve kdaj bomo mi na vrsti.

To ve samo Budha, njemu se pa ne ljubi ukvarjati se z našimi sranji. Ima dečko preća posla. In prav je tako.

Je pa kot že omenjeno, napočilo kitajsko novo leto. In v navadi je, da se kuri ponarejen denar. Taka je pač navada. To menda prinaša srečo. Tako, da na področju investicij ni nič novega. Ni, da bi se v tla metali. Te dni bo takih bankovcev še veliko na cesti. Razmišljam, da jih bom tudi sam zakuril. Pa mogoče ne bo infekcije. Nič se ne ve.

P.S.: Tole je nastalo, ker so fantje šli na plac po ene majčke in sem našel malo časa. Naj ostane kot je. Sej bo še kej. Sam potrpleje, potrpleje mejte! Tkole se mamo in prov trpemo! Pa sonca je tolk, de še bankovcev ne vidmo dobr. Se blešči!

Share

Tajska versus Cambodija

Posted on by

– nekaj primerjav – ceste, ki to niso – čistoča, ki misli, da to je – otroci, ali »hrovatski bog« bi se razjokal – šolstvo in zdravstvo, tudi če ju ne bi bilo, bi bilo vseeno – turizem in kakšne vrste je

Tole bo seveda samo moj subjektivni pogled na ti dve državi. Vse moje pisanje je v bistvu sestavljeno iz impresij, ki so seveda samo meni lastne. Tako bi pač nekdo lahko videl gozd, kjer sam vidim puščavo. Ja, takle mamo. Seveda poskušam biti objektiven, ampak včasih je tukaj težko vse razumeti. Bariera je jezik, pa tudi domačini ti ne želijo vsega spodobno razložiti. Enostavneje jim je, da ti prikimajo. Njim je itak vseeno, kaj si misli nek farang o njihovem življenju in navadah.

Ampak, nekaj izhodišč pa le imamo. Če recimo pogledam stanje infrastukture, s tem mislim seveda pretežno ceste, je treba povedati, da v khmerskem kraljestvu še nisem videl avtoceste. Na Tajskem jih je kar nekaj in so vsaj približno spodobne. Sploh je tukaj v Kambodiji s cestami velik križ. Tiste glavne so celo asfaltirane, ampak stranske cestice so pa obup. Tudi Tajci nimajo stranskih cest zgledno urejenih, jim pa nekako uspe, da jih skrijejo.

Temu primeren je tu tudi vozni park. V Kambodji je odločno starejši in bolj »zmahan«. Se mi pa obenem vidi, da je znamka Camrry (ali je bolj prav cammry? – skratka neka kamrica) tukaj interni dogovor med Tojoto in Khmeri. Te znamke je namreč tu v ogromnih količinah. Vse sort in starosti in vsi nekako vozijo. Avtobusi so jim pa itak za »izfučkati«. Tako, da tukaj Tajska vodi 1:0. In to močno.

Čistoča je pa v Aziji itak relativna stvar. Sam se večkrat, ko grem na pipi ajland, živo spomnim prijateljeve žene M., ki si ga menda kadarkoli in kamorkoli že gre na dopust najprej temeljito očisti. Namreč, apartma! Brez porednih misli prosim! Šele nato lahko v miru uživa blagodati dopusta. No, tukaj bi se pa res načistila. Pa še ne bi nič pomagalo. Ampak to je Azija. Bodimo pošteni. Oboji se usekujejo na tla, oboji pljuvajo kamorkoli se jim zdi, samo še na obešalnike ne. Treba si je samo predstavljati, kako lep pogled je na pljunek, ki visi na obešalniku in romantika je popolna. Najbrž tega ni videti zato, ker jih nimajo. Je pa res, da Tajci svoje plaže zvečer očistijo. Pesek lepo pograbijo, čike zakopljejo ali kako drugače odstranijo, pa je. Khmerom se to zdi čisto odveč. Na plaži boš videl poleg polivinila tudi neuporaben gradbeni material. Ta je lepo fletn čedn zložen ob drevesih ali pa na zadnjem dvorišču lokalov. Tako, da se ga lahko v miru nagledamo. Če bi torej Khmeri samo malce bolj počistili pred svojimi lokali, bi se že lahko enačili s Tajci. Je pa treba biti resnicoljuben. Sobe, ki jih oddajajo so pa čiste, tudi kopalnica, seveda na svoj azijski način. Hrošči me recimo tu še niso napadli. Opravka sem imel samo z dvema velikima veščama. Pa kaj je to proti the beatles! Potolkel sem ju, dokler si reko »Veverica Mica«.

Sem pa zadnjič srečal pri Aramu zagrebški par. Njemu je ime Daniel, njej pa Ira, ali pa Iris (saj pravim leta, leta..). Lepo smo se spominali, okoli politike smo si bili pa itak edini, da nas tako daleč od doma ne zanima. Sta pa v khmersko kraljevino priletela iz Indije in tukaj se jima je zdelo vse naravnost zgledno čisto in urejeno. Bog se nas usmili, v Indijo pa res ne grem. Vse ima svoje meje. Se pa res vidi, da je Azija zelo zelo raznolika in kar je nekje svinjarija, bi bilo drugje raj na zemlji. Pa se znajdi, če se moreš!

Žalosten sem! Žalosten, kot je bil nekoč »hrovatski« bog. Ne poznate te štorije? Evo vam je brezplačno. Šel je tako nekega dne Slovenec po hrvatskem Zagorju. In zagleda Boga, ki sedi na konfinu in neusmiljeno joka. Joka, kakor to samo ljubi Bog zna. Neusmiljeno namreč. Pa ga Slovenec vpraša:« Zakaj si tako krvavo žalosten, dragi Bog? Saj ne more biti tako hudo. Ti si vendar Bog.« Pa mu Bog odvrne:« Kaj ne bom žalosten, na smrt žalosten. V moji žalosti mi ni pomoči.«. Pa ga oni vpraša:« Pa kaj, za boga milega, se ti je zgodilo?«. Bog zahlipa še bolj neutolažljivo in odvrne:« I, Slovenca sem ustvaril! Tužna je tuga moja in neutolažljiva! Ni mi rešitve! Tako neumnost sem naredil in ni je stvari, ki bi me lahko potolažila. Neskončna je moja napaka.«. Menda bog še sedaj sedi na tistem konfinu in joka. Moram biti pa resnicoljuben. Tole ni zraslo na mojem zelniku, ampak je zgodbico napisal Fran Milčinski starejši. Malo drugače in precej bolje, seveda. (glej: Fr. Milčinski: Zbrana dela – tam nekje, so pa štiri debele knjige).

Skratka, ko gledam tukajšnjo deco sem žalosten kot zgoraj omenjeni bog. Tajski starši, kolikor jih pač je (običajno je samo mati), imajo svoje otroke namreč neznansko radi. Tajska mati bo za svojega otroka naredila prav vse. Lepo ga bo uredila, mu nudila vsaj osnovnošolsko izobrazbo, če se bo pa dalo, pa še srednjo šolo. Kadar se na ulici pojavi recimo dojenček, pritečejo k njemu vse okoliške bejbe in prijaznega čebljanja ni zlepa konec. Tudi država zgledno skrbi, da otroci redno obiskujejo vsaj osnovno devetletko. Sami starši so pa vedno pripravljeni primakniti kakšnih 500 batkov mesečno za ostale dejavnosti, kot so druženje v skavtski organizaciji ali dopolnilno šolanje. Država tam tudi skrbi za prevoz otrok iz oddaljenejših vasi. Ne sicer kot pri nas, pa vendarle. Tako imajo sklenjen dogovor z tuk-tukarji in oni redno prevažajo otroke v in iz šole. Starši morajo samo doplačati 500 batkov na mesec. In tak prevoz masovno deluje. Videl na svoje oči! Torej, upam si trditi, da tajskemu otroku v nežni mladosti ne manjka prav nič.

V Kambodiji je pa to sila drugače. Največ je po moje za to kriva vlada sama. Dejstvo je namreč, da jih nimajo niti preštetih, kaj šele, da bi izvajali zakon o obveznem šolanju. To je tukaj utopija. Starši otroke, in to majhne otroke, neusmiljeno izkoriščajo.

Zdaj me pa moja osebna maserka drži za koleno in opazuje kako tipkam. Kar tukaj je in me malo boža in sloni na meni. Tako se spopadamo z ustvarjalno mrzlico tukaj pri nas. Pa pregleduje me tudi obenem. Posebno uhlje. No, pa je šla. Najbrž bo za kakšne pol ure mir pred njo.

Tukaj je samo od staršev odvisno ali bo otrok obiskoval osnovno šolo. Starši pa raje naženejo otroke na ulico, kjer prosjačijo, malo kradejo in zbirajo prazne pločevinke. Ena vrže 1 batkota zaslužka, tako da jih mora dete zbrati 40, kajti to je približno dolar, kar zadošča za dnevno prehrano odraslega. Tako je polna plaža teh otrok, ki jih lastniki (zapadnjaki) lokalov neusmiljeno preganjajo, da jim ne bi okradli gostov. Lastniki khmerskih lokalov jih pustijo na miru, tako da tam večkrat vidiš kopico teh boščkov, kako drug drugemu trebijo uši. Tudi odrasli jih neusmiljeno izkoriščajo. Tako recimo na Tajskem slepca vodi po ulici starejša gospa (njegova »mama« morti?), tukaj pa to delo opravlja otrok. Ponavadi kakšnih šest let stara punčka. Prosijo pa tako, da se postavijo ob tebe in te neusmiljeno žalostno gledajo. Same oči so jih in nobenega veselja ni v njih. Koncentrirana žalost. Zato se je res težko držati navodil dobrodelnih organizacij, češ naj farangi ne dajemo vbogajme tem otrokom, ker s tem samo vzpodbujamo starše, da jih ponovno pošljejo na ulice, namesto da bi jih napotili v šolo. Skratka, otroci tukaj so vsem malce odveč – razen staršem, ki živijo na njihov račun – in prepuščeni lastni iznajdljivosti.

Je pa res, da so »khmer rouge«, kot tukaj rečejo rdečim khmerom, pobili vso inteligenco, kar jo je ta dežela sploh imela. Menda je bilo takrat že zelo nevarno, če si nosil očala. Najmanj kar se ti je lahko zgodilo, je bilo, da so te poslali delati na vas. Kar pa sploh ni bilo tako enostavno. Če si bil prej navajen vsaj osnovnih stvari, kot je na primer tekoča voda, pa elektrika, tega vsega na podeželju ni bilo – no, saj še danes ni. Ampak 12 urno stanje do kolen v vodi na riževih poljih in ščipanje riževih klasov. Mislim, da to v nekaj mesecih lahko ubije tudi srednje razvajenega Azijca. No, mene bi še prej. Pa še očala imam, kar bi že bilo zadosti za deportacijo, če ne še kaj hujšega. Moja osebna maserka mi je povedala svojo osebno zgodbo, ki je prav žalostna in verjetno renična. Ko je bila še majhen otrok so rdeči khmeri vdrli v njen dom. Pobili so celo družino, ata in mamo, ter vse otroke. Sama jo je odnesla samo zato, ker je spala pod kupom odej in je razigrani vojščaki pač niso videli. Mi je pa to pripovedovala s solznimi očmi. Tako, da ji kar verjamem.

To seveda pomeni, da sedaj tukaj resno primanjkuje inteligence. Namreč vrhunske profesorje z ustreznimi izkušnjami se pa ne da pridobiti v dvajsetih letih. Pa ne tukaj, kjer vladni uslužbenci samo polnijo svoje žepe, za narod jim je pa mar kot za lanski sneg. Tako, da manjka vsega: šol, kadra in pa predvsem volje. Že Tajci se ne zavedajo v popolni meri, da so njihova bodočnost kvalitetno šolani otroci, khmerom je pa to celo odveč. Sem pa slišal, da je v Indiji in Vietnamu, ter Laosu še slabše. Slabše? Ali je to sploh možno! Najbrž je.

Če se malce zazremo še v zdravstveno sfero, lahko vsaj po pripovedovanju ugotovimo, da ne tu, ne tam preko, vse skupaj ni vredno pol pi…. mrzle vode. Tako, da je najlepše, da teh uslug po možnosti niti ne koristiš. Povsod je enako. Bolnice prenatrpane, kader beden, higiena na ničli in če nimaš nikogar, ki bi skrbel zate, boš pa še lačen za povrh. Stvar se malce spremeni, če imaš zadosti denarja, ali pa Corris zavarovanje. V teh primerih bo zate zgledno poskrbljeno. Zgledno seveda za te razmere. Ampak, deležen boš tretmaja strokovnjakov po zapadnjaških metodah zdravljenja. In to si večina turistov tudi želi, oziroma pričakuje. Sam pa rajši ubiram drugačna, bolj nekonvencionalna pota. To imam pač v sebi in tukaj mi ni pomoči.

Dejstvo je, da me zdravje resno zapušča. Namreč, že od doma sem se podal z mravljinci v levi roki. Zdelo se mi je, da sem se samo malo zaležal. Tudi okoli 12 urno sedenje v »tavelkmu tiču« mi ni ravno koristilo. Svoje je dodala še vožnja s tistim presnetim lokalnim avtobusom, ter vožnja do Sihanouk Villa (tudi tako ga pišejo namreč). Skratka otrplost roke je prešla vse razumne meje.

Malce sem pobrskal po svojem omejenem medicinskem znanju izpred tridesetih let in po stričku Googlu. Na voljo imam, kot razumem vse to, štiri možne diagnoze. Kmalu me bo zadel srčni infarkt (še dva ponedeljka imam menda na voljo), sem v stadiju zelo razvite osteoporoze, počasi prehajam v zadnji stadij multiple skleroze ali pa se mi je vnel oz. vkleščil nekakšen vratni živec. Sem bolj optimistične sorte in navijam za ta vnet živček. Najprej sem se podal že v PP v običajno pharmacy in glej ga hudiča, že zopet se nikakor nismo razumeli. Sam sem si želel nekakšne kremice, ki bi odpravila bolečino in po možnosti še zdravila morebitno vnetje. Dekle pa ne in ne! Dala mi bo, po njeno seveda, samo tablete, kajti to je edino pravilno zdravilo za moje težave. Nekako je bila pripravljena odstopiti od tega samo za korak v obliki nekakšnega obliža proti bolečinam. Torej smo vzeli pet tablet (več jih ta farmacevtska moč ni hotela dati), tako da smo lahko vsaj spali.

Zavidljivega napredka pa ni bilo, tako da je bilo potrebno ponovno razmisliti o potrebnih korakih. Kljub lanski izkušnji s tajsko masažo, sem se dal pretentati, da bi to pot poskusil s khmersko. Tukaj te namreč massage lady tudi kar naprej ogovarjajo. Ponujajo pa svoje usluge po 5 $ za eno uro masaže. V trenutku obupa sem torej privolil v masažico, ne da bi vedel v kaj se spuščam. Izgovoril sem si samo pol ure odmora, da v miru popijem pivce in se »psihofizički pripremim za buduće događaje«. Ni blema, mi je bilo rečeno. Je pa konkurenca huda in moja nova zdravilka se pojavila malce prej. Namignila mi je, naj kar v miru popijem tisti svoj gnus od pivca. Si je pa med tem ogledala moji ušesni duplini. Pravzaprav ju je ošlatala. V eno mi je vtaknila prst, si ogledala njega vsebino, ter z rahlim zmajevanjem z glavo in cmokanjem izrazila svoje nezadovoljstvo. Nato mi je predlagala, da mi pred masažo in med tem, ko bom pil pivce uredi vsaj ti dve odprtini. Naj ji bo! Še pes rad v miru izpije pivce, knede! Vsaj kolikor se sam spoznam na pasje življenje.

Sam sem mislil, da bo od nekod privlekla škarjice in se lotila posla. Pa ni bilo čisto tako. Bilo je veliko hujše. Najprej mi je nekaj velikih kocin izpulila kar z rokami, ter mi jih ponosno molela pred nos. Lahko, da mi je s tem dala samo vedeti, kakšna propalica sem postal v njenih očeh. S tem se pa nismo ravno strinjali. Mislim, z načinom dela. Pustimo propalice, kar je, pač je! Nakar je potegnila iz svoje škatle pinceto in depiliranje se je začelo. Ta neusmiljeni stvor mi je namreč s pinceto populil vse silne kocine, ki so se pasle že od pamtiveka v mojih ušesih. Ampak res, vse do zadnje. Pa še tiste, ki so mi tekom let zrasle na zunanjih predelih uhljev. To pa boli. Oziroma je bolelo. Kaj pa hočemo drugega, potrpeti je treba. Sem pa sedaj srečen lastnik dveh popolnoma golih uhljev. Kot tisti prašičji, ki jih kupiš za pripravo žolice, če je seveda mesar tak kot se spodobi. Se pa moja maserka zaveda svoje odgovornosti in mi sedaj vsako jutro vtakne prste v ušesa, ter preveri ali so še v primernem stanju. Bog se me usmili, ko temu ne bo več tako. Kajti baba se ne bo dala. In tudi s pinceto mi je že žugala.

Torej smelo lahko trdim, da je khmerska masaža bolj človeku prijazna kot pa šoferska tajska. Je pa res, da sem na Tajskem imel opravka samo s šofersko. Tukaj je bilo celo prijetno, samo pomagalo pa ni kaj dosti. Saj vem, moral bi se podvreči tretmaju več kot dvakrat. Samo po drugi masaži sem opazil, da imam levo (pa ravno levo) roko na zapestju že čisto plavo. To me je malce zaskrbelo. Da ni moja maserka premočna zame in mojega rojstva starih kosti? Tako se »od sad pa nadalje« odpovedujem khmerski in kakršni koli drugi masaži. To mi pač ni usojeno. So stvari, ki ti koristijo in so take, ki niso zate. Tako pač je življenje. Meni, npr. ustreza pivo. Nekomu drugemu pa ne! Ampak mu ustreza samo tekila. Meni pa prav gotovo ne. Vsak naj pač najde svoje. Vendar se nič ne bojte. Za zdravje še vedno skrbim. Pustimo v miru tisti nesrečni štrbunk s terase. To ni nič. Če se vrnem k resnejšim težavam, naj povem, da sem se pri moji khmerski deklici pozanimal, ali ima kakšno kremico proti bolečinam. Pa jo je imela.Za test smo se namazali in res pomaga. Najprej te ohladi, takoj nato pa segreje, da kar goriš. Je pa te reč izdelana na neki osnovi aloje in jo prodajajo kar v vsaki trgovini. Tako se sedaj mažem s to kremico in učinki se že kažejo. Namreč pozitivni, kar pomeni, da vsaj mirno spim. Toliko o medicini v Kambodji iz mojega zornega kota.

Če se že gremo primerjave med obema deželama, potem seveda ne moremo mimo turizma. Saj smo vendar v prvi vrsti turisti. Tajska niti slučajno ne skriva, da se ukvarja pretežno s seks turizmom. Vse je temu podrejeno. Celo razmišljanje Budhe. Namreč Budha, po trdnem verovanju (vsaj Tajcev) uči, da seks ni greh, dokler ti nudi užitke. Vsaj tako so mi razlagali. Torej, če se tajska punca prepriča, da ji je spati z debelim Avstralcem v užitek, je to Budhi všečno dejanje. Ker s tem še pomaga sebi ali svoji družini, so vsi naravnost vzhičeni. Je pa res, da ni bolj za poroko zaželenega dekleta na tajskem podeželju, kot dečva, ki je kakšnih 5 let delala v BKK ali podobnih krajih. Je namreč dobro situirana in obenem razgledana. Pa še ve kako se tej stvari streže. Res, to si nisem sam izmislil. To so njihove besede.

V novi kraljevini so pa te reči malce drugačne. Budhina filozofija sicer še vedno velja, ampak vse ostalo se pa razlikuje. Tako te tukaj že na meji opozorijo, da je pedofilija resen prekršek, ki ti vrže 20 let zapora. Obenem ti prijazno razložijo, da se za otroka smatra vsaka oseba, ki šteje manj kot osemnajst let. Mislim, da lahko zapadnjaški mladenič, ki si želi mlajšega dekleta, resno zapade v dilemo, če ne celo trilemo, ali jih ima dotična gospodična več kot 18. To je tako na oko naravnost nemogoče ugotoviti. Kar se pa dokumentov tiče, pa tukaj z njimi niso ravno najbolje založeni. Zato, nadebudni mladeniči, pamet v roke (ali kjer koli jo že imate). Okoli teh stvari se tukaj ne šalijo. Druga stvar je pa AIDS. Tudi na Tajskem je prisoten, kajpada. Ampak tukaj ga ima pa že skoraj vsaka stara mama. Dobro, malce pretiravam. Samo res je, da na Tajskem vsaj malce pazijo na to, ker želijo zaščititi turiste, tukaj pa, kar se tega tiče, vsem dol visi. Skratka, nekaj znancev mi je pripovedovalo, da si tukaj nataknejo po tri kondome (tri!!??), da se počutijo vsaj malo varne. Pa p’stmo to stat! Saj nas vendar ne zanima.

Nek drug turizem je tukaj razvit. Turizem, ki me je milo rečeno presenetil in malce povrnil v nostalgične čase. Za razliko od Tajske sem opazil, da tu živi in se kaže tako imenovani srednji razred. Nikoli nisem na Tajskem opazil, recimo srednje situiranih ljudi – pa vendar morajo obstajati -, ki bi uživali v svojem prostem času. To je pa tukaj nekaj popolnoma običajnega. Vsako soboto in nedeljo, ter ob državnih praznikih se sem priklatijo ogromne družine khmerskega srednjega staleža.

Na plaži obstajajo namreč posebni lokali, ki so namenjeni prav njim. Ločijo se po tem, da imajo nizke mizice in lesene ležalnike z napetim platnom preko ogrodja. Nekaj takega smo mi poznali pred 50 leti. To so lokali namenjeni izključno khmerom in tako popolne segregacije še nisem videl. Mi zapadnjaki se niti slučajno ne bomo zadrževali tam, oni pa ne v naših lokalih. Pa čeprav se ob plaži vrstijo drug poleg drugega. Treba pa je povedati, da so to izključno domačini iz PP in to študirani ljudje. Srednja šola, pa kakšen pravnik se najde med njimi. Vsi dobro govorijo angleško in so tudi drugače oblečeni od domačega življa. Bolj zapadnjaško. Tudi njih otroci so zelo podobni tajskim otrokom. Sproščeni, nasmejani in sploh otroci kot se spodobi. Za razliko od domačih.

Ves njihov obisk pa izgleda nekako takole. Najprej se usujejo okoli tistih nizkih mizic, nato odložijo nanje vrečke s hrano, ki so jo kupili na food marketu. Osebje jim prijazno prinese pribor (žlice in jedilne paličice), krožnike, led in kozarce. Nato se »gozba« prične! Včasih jim po silnem papanju zmanjka riža ali pa si zaželijo juhice. Ni problema! Vse to jim prijazno osebje pritrese hitro na mizo in družina samo uživa. Mame in ati klepetajo in zehajo, mladina se pa kopa. Oblečena jasno! Včasih, kadar je na sporedu kakšen resnejši in velik dogodek (rojstni dan, srečanje sodelavcev v uspešni firmi,…) si pa najamejo glasbo in takrat vse skupaj izgleda tako kot Soi6 za rojstni dan šefic. Na koncu plačajo nekaj malega za najem prostora, posode in kakšne dodatne hrane. Pa so imeli enodnevni izlet na plaži. Tega na Tajskem ne boste videli. Tam se ali dela, ali pa gre uživati tja, kjer te nihče ne bo videl.

Me pa to zelo spomni na delavski turizem pri nas izpred 50 let. Za tiste, ki ga nikakor niste mogli doživeti, nudim kratek opis. Spet čisto zastonj, samo uživajte in si to predstavljajte. Takole je šlo. Na idilično plažico nekje na hrvaški obali se je prikotalila, recimo družba kakih tridesetih Prlekov. Mame so takoj razgrnile po mivki odeje in se lotile lupljenja čebule in rezanja paradižnikov. Iz skrivnostnih globin njih cekarjev se je poleg skled in vilic pojavilo tudi bučno olje in kis. Med tem časom je moški del družbe pogumno zakorakal v morje. V spodnjih hlačah jasno (kaj so že to kopalke?), nekateri pa celo v dolgih gatah. Populacija mojih zdajšnjih let – gatarji namreč. Tako so hrabro brodili po nizki vodi, kajti plavati itak nihče od njih ni znal. Pridne ženske so med tem iz globin cekarjev privlekle (končno!) meso iz tunke, ter nekaj steklenic ritoznojčana in slatine. Nato se je pojedina pričela, sledilo je pa rahlo popivanje, tako, da si kasneje lahko opazil celo kakšno nadebudno rahlo okajeno mladenko, kako se v kombineži in perilu bori z valovi v plitvini. Na splošno zadovoljstvo vseh gledajočih. Gorenjci so pa seveda pritresli s seboj prekajene klobase, salamo, pa špeh in slivovko. In niso imeli cekarjev, pač pa stare dobre hribovske nahrbtnike. Ja, tako je izgledal včasih turizem pri nas. Niti ni bilo tako slabo, včasih smo se res od srca nasmejali. Pa sami najbrž nismo bili nič kaj drugačni.

Sedaj šele vidim, kako dolga zgodba je nastala. Naj mi bo oproščeno, že nekaj časa nisem pisal, pa me je zaneslo. Na zalogi imam še dve poglavji, pa naj bo za drugič. Saj nič ne bo ušlo. Hočemo upati!

Share