En penzionist na Tajskem, da o pivu niti ne govorimo

– bolezni, ki smo jih imeli do  sedaj – »vrag je odniu šalu«, ali resna težava – diagnoza je postavljena, terapija pa tudi – nekateri o vzrokih ne razmišljajo – zdravljenje po tajsko – vrnili smo se nazaj v naročje klasične medicine

Seveda je v tako dolgem obdobju pričakovano, da se bodo starčeka lotile tudi nekatere nepričakovane nadloge. Sam sem najprej računal na vseh vrst prebavnih motenj. Ampak ne, želodec imamo kot vse kaže še vedno »železovi«. Me je pa takoj na začetku napadel žulj na nožnem palčku. Vse kaže, da se »kroksice«, nenadna vročina in palček niso najbolje ujeli v za njih novih jim okoliščinah. Smo pa to v kratkem času prebrodili in se sedaj izvrstno razumemo. Namreč vročina, »kroksice« in palčki.

Me pa že od nekdaj spremlja zoprna nadloga, to je, da me pogosto peče zgaga. Pač preveč kisline v želodcu. Nič nenavadnega, glede na moj stil življenja. Vsak dan kavica zjutraj, pa cigarete, pa pivo, pa nič hrane do poznega popoldneva. Tako, da sva z mojim zdravnikom veselo presenečena, da še nisem »fasal« rane na želodcu. Začudena čak! Pa ni problema, vsake toliko časa si privoščim Rupurut in stvar je urejena. Na Tajsko sem vzel s seboj nekaj škatlic tega zame tako pomembnega »poživila«. Ko mi ga je zmanjkalo sem pa, cepec kakršen sem, pustil prazno škatlico v sobi vsem na očeh. Z njo sem se namreč sklenil podati v lekarno, da mi na podlagi opisa na njej najdejo ustrezno zamenjavo. Pa je Niteja prazno škatlico skrbno odvrgla v smeti. Žensko je pač motil nered na mizi. Tako sem se moral napotiti  v lekarno oborožen samo s »svojega uma svetlo sabljo«. To pa je bilo nekaj. Na Tajskem je 90% lekarnarjev žensk. To pravzaprav ni nič narobe, a od tega življa jih govori ali razume angleščino samo zero koma josef. Saj trudijo se vse, ampak od nekdaj se mi je zdelo, da ta poklic zahteva natančno razumevanje bolezenskih znakov. Se pravi, da morata biti opis in njega razumevanje natančna. To bi se mi  zdelo. Tako sva z dekletom imela kar nekaj težav. Najprej me je obtožila, da imam rano na želodcu. Tega nisem hotel priznati. Pa če me je..š. Potem si me je natančneje ogledala in mi prisodila kar raka. Zdaj me je pa že pošteno zaskrbelo. Le kaj bo na meni še našla zanimivega ta tako zagnana zdravilka? Zadeve sva se lotila zopet na začetku. To pot sem vanjo malce rignil in spregovoril »acid go up«. Obraz se ji je nenadoma razjasnil, kot bi zadela na loteriji: » Aha, pline imate v želodcu!«. Ne, pa ja ne spet od začetka. Imel sem jo zadosti in ji razložil, da plinov ravno ne, nekaj pa vsekakor in da naj mi da nekaj proti kislini. Tudi sama je bila mnenja, da je čas najine seanse potekel in privlekla je tablico nekih tabletk. Prav pa poskusimo. Mogoče se pa po teh tabletah vsaj ne bom več sekiral. Ne moreš verjamat, tablete so delovale! Tako, da jih sedaj trošim že pet mesecev. Seveda nimam več problemov. Z zadnjo tablico obiščem najbližjo lekarno in jih zopet nabavim. Zanimivo se mi pa zdi, da me zgaga peče manj kot doma. Kljub enormnim količinam piva, cigaret in za povrh še pekoči hrani.

Naslednja nadloga je bila angina, povzročena s strani sila hudobne klime. Mamicu ji! V tem primeru se raje nisem zatekel k izkušeni tajski lekarniški sili, kajti v takratnem stanju  milega mi trupla  nisem bil voljan, da bi poslušal vseh vrst njihovih diagnoz in ugibanj. Verjetno bi našli zvin desnega kolena, ki se je skrivnostno preselil v grlo. In ga zdravili z zdravili proti driski. Navsezadnje, zakaj pa ne! Vse je bolje, kot pa biti “posran”. Zato sem se rajši napojil s tremi vročimi čajčki, pa je v parih dneh pominilo. He, nekaj pa le še obvladamo.

Pa še nekaj sem opazil. Plombe v zobeh me počasi, ampak nenehno zapuščajo. Najbrž so krive »spajsice«. Ali pa leta? Sedaj imam od prejšnje, kar velike družine plomb, samo še dve. Po  moje se morata počutiti zelo osamljeni. Zobje me sicer ne bolijo in nič ni narobe. Ampak moj zobozdravnik mi bo pa preklel vse sorodstvo do desetega kolena nazaj, toliko dela bo imel z mojim gepisom, ko se vrnem. Vsaj tako se mi zdi.

Potem je bil pa na tem področju dolgo mir. Ko sem pomislil, da smo »iz tahudga že ven«, me je pa napadlo. Na lepem so mi namreč začeli zatekati gležnji in stopala. Kar tako, brez veze. Nobene bolečine, nobenega pravega vzroka. Samo napihovali so se. Čez nekaj dni je stvar  izgledala kot slabo narejeni krofi iz katerih štrlijo nekakšni izrastki. Zdi se mi da so prsti. To me je pa zaskrbelo. Že sem razmišljal, da bo treba poklicati Corris. Bog ve koliko bo to »koštalo«. Klic mislim.

Nakar sem nekega dne, ko me je mama zopet vprašala »av al ju«, za spremembo odgovoril, da zelo slabo. To jo je pa presenetilo. Na standarno vprašanje je namreč pričakovala standarden odgovor. Pokazal sem ji nogice in diagnoza je bila na moje presenečenje postavljena v trenutku. » Veli bed, papa!« se je glasila ugotovitev. V bistvu res. Zakaj bi rabil učene latinske besede za stanje, ki je zelo slabo že na prvi pogled. Že takoj je zadela žebljico na glavico. Pa s tako malo besedami. Občudovanja vredno. Tako, diagnozo sva imela pod kapo. Ni mi bilo treba dolgo časa čakati, pa je sledila še terapija. Malce je mrščila obrvi in mi predpisala: » ju nid masaž. Fut masaž.« Saj res, kako da se tega nisem že sam spomnil. Saj je vendar očibodno. Malce sem jo povprašal, kje bi bila kakšna primerna »massage lady«, nakar me je pošteno presenetila. Izkazalo se je namreč, da je papa No.1 izvežban maser. In to, moraš misliti, ravno za noge. Da jih je zmasiral že cel kup in vsem je pomagalo. Dobro, vem da so Tajci več opravilni, ampak »de tolk« si pa nisem mislil. Papaja namreč poznam in vem, da je bil včasih šofer »long distance busa«. Potem je pa mama popenila, ker ga ni bilo nikoli doma in ga vrgla v svoje podjetje, kjer sedaj pere in lika perilo. Pa še nabavni je poleg tega. Sedaj pa še to! In me je premamilo. Zakaj pa ne. Obetala se mi je prijetna in zdravilna masažica in še zastonj povrhu. Pa še prijatelj se me bo dotikal. Ne prenašam namreč najbolje, če se me dotikajo nepoznani ljudje. Takšen sem in si ne morem pomagati. Mama je hotela naj grem takoj v ambulanto, to je v »londeri«. O, to pa ne! Se moram malo pripraviti za ta podvig. Ne toliko duševno, kot fizično. Npr., da si postrižem nohte na nogah. Saj sem ja človek, ki nekaj nase da! Nekako sva se zmenila za naslednji dan ob desetih zjutraj.

Se mi je pa zdelo rahlo čudno, da niso ne nje, ne nikogar kasneje zanimali vzroki obolenja. Saj vendar vemo, da mora biti zdravljenje v kasnejši fazi vzročno. To je, da odpravimo vzroke bolezni in jo končno zatremo v kali. To pa ne velja pri nas na Tajskem. Vzroki so verjetno v rokah višje sile. Zato ni smisla v tem, da bi se mešali v njeno voljo. Nam je naložila preizkušnjo, na nas pa je, da jo prenesemo. Kako nam je pa to uspelo, bo pa ocenjeno in nagrajeno v naslednjem življenju. Sam sem sicer malce drugače razmišljajoč, se mi pa resnično ni dalo o tem razglabljati. Sicer imam nekaj mnenj o tem, zakaj so mi zatekla stopala. Ampak to je vse brez zveze. Raje se prepustimo toku in poglejmo  kam nas je Budhina volja izvolila popeljati. Vsak zakaj ima svoj zato. Logika vsega tega je pa stvar razlage.

Tako  sem se naslednje jutro pojavil pri mama poln prijetnega pričakovanja in primerno skrajšan na poroženelih delih svojih okončin. Ja, tudi na rokah sem jih uredil. Pri tajski masaži nikoli ne veš kam vse bo zašla. Tudi drugače sem bil »čeden«. Dečko in pol, bi lahko rekli. Tista druga polovica gre namreč na rovaš za dve številki prevelikih stopal. Papa me je posadil na stol, se usedel nasproti in zahteval desno nogo. Namestil si jo je v naročje in terapija se je pričela. Najprej je seveda strokovno potrdil diagnozo. Pritisnil mi je prst na oteklino in pomembno izrekel: » Veli bed papa, lili veli bed.«. Bil sem tako rekoč pomirjen. Papa se očitno spozna na zdravilstvo. Mojo bolezen in njeno ime je prepoznal v trenutku. Stopalo mi je namazal z neko kremico in počasi sem se pričel sproščati v pričakovanju bodočih užitkov.

Pričel je tako, da mi je s prsti drsel po mečih in jih previdno otipaval. Dobro, on že ve kaj dela. Nato se je pa iznenada, popolnoma brez opozorila začelo. O mama mia! Kazalec in sredinec mi je zabil direktno v sredino meč. Ojoj, kako to boli. Prav čutil sem njegove prste na kitah. Nato je tam notri našel neke vozle – še sam sem jih čutil – in jih pričel drobiti. Od bolečin sem se zvijal kot črv na vročem štedilniku. Papa pa nič. Samo prijazno se mi je smehljal preko očal in mi dobesedno še naprej luščil meso od kosti. Da bom pa za zdravje moral kdaj tako trpeti, si pa nisem mislil. Nato se je lotil gležnja. Včasih sem natančno vedel koliko drobnih koščic vsebuje ta sklep. Sedaj nisem več siguren v to. Zdi se mi, da papa tudi ni bil preveč prepričan. Preštel mi je prav vsako. Da bi se prepričal v njih število, je vsako malce odtrgal od pripadajoče ji kite. Tako je bolelo, da sem se bal, da se bom še »uscal« od samega hudega. Ko je videl, da preveč trpim se je zopet loti meč. Ko se le ne bi. Sedaj je premikal notranje kite, ki so, vsaj tako sem čutil, zelo blizu kosti. Torej iz dežja pod kap. Nato je postal rahlo glasbeno navdahnjen in mi na Ahilovi tetivi zabrenkal »Let spend the night together«. Vsaj tako se mi je zdelo. Nikoli si ne bi mislil, da je ta komad Rolingov lahko tako boleč. Mislil sem, da mi jo bo pretrgal. In bom ostal, tako kot Ahil, brez »kite«. Sedaj je bilo pa resnično »pesnično« že zelo resno. Zvijal sem se na stolu, pot me je oblival, solze so mi silile v oči in sploh sem kazal znake, da se ne bi šel več. Ampak pri tajski masaži ni milosti. »Pustite upanje vi, ki vstopate!« Nekaj takega. Zatem se je lotil stopala. Tudi tukaj je kar nekaj kosti in tudi te je odluščil od mesa. Muka je bila popolna. Ne samo da je bolelo, še žgečkalo me je. Bolečina in žgečkanje obenem, to pa je izkušnja. Nikoli več si ju ne želim.  Papa mi je očitno hotel pokazati, da je moj prijatelj. Že pol ure mi je mehčal kosti  in ostale sestavine desne nogice in nič ni kazalo, da bo nehal. Potrebno je bilo nekaj storiti, da ne bi izgubil še zadnje trohice samospoštovanja. Poscan in usran pač ne bi igral dobre figure. Sem bil pa že blizu obojega. Zato sem mu nemilo odtegni svojo razmehčano okončino. Presenetilo me je, da se je mirno sprijaznil s tem. Ali je dolžina masaže odvisna od praga bolečine, ki jo lahko pacient prenese? Ne vem in me ne zanima. Papa mi je pomignil naj mu naklonim še levo nogico. To bi se ti zdel! Vsaj ena mora ostati v funkciji hoje, saj za desno nisem bil čisto prepričan, da še deluje. Tako sem vljudno odklonil in se izmazal: » Mej bi tomorov, papa. Vil be si.« Sam pri sebi sem si pa mislil, da tega filma pač ne bova več gledala. Vsaj jaz ne! Tako, teh muk je konec. Nekaj časa sem še vzdihoval na stolu in ob tem počasi, tako kot se mi je počasi vračala zavest, razmišljal. Dobro, papa očitno obvlada posel. Ni mi pretrgal ali zagrabil nobenega živca. Pa jih imam kar nekaj tam okoli. Torej pozna nekaj anatomije. Ali kaj, ali kako? To, da je tako močno zabadal prste vame, izvira najbrž iz njegovega prejšnjega poklica. Verjetno je vozil avtobus brez hidravlike in se je enormno razvil v roke. Ali pa je to res prava tajska masaža. Vem da za turiste obstajajo tri vrste tajskih masaž. Mehka, srednja in trda. Možno je, da obstaja še četrta, ki je namenjena samo nam domačinom. Lahko bi ji rekli tudi » da te vidmo, kolk te je u hlačah«. Dvomim pa, da bi katerikoli farang še plačal za take muke. Razen, če ni obrnjen na »mazo« stran. No ja, filozofijo ob stran, po nekaj minutah sem poskusil vstati. In glej ga čudo vseh čudes, noga je celo vzdržala. Samo peklensko me je bolela. Tako sem sedaj v naslednjem zdravstvenem stanju: »Na desno nogo šepajoč in v obe stopali otečen.« Toliko o tradicionalni tajski medicini. Lahko, da imajo drugi drugačne izkušnje, moje so pač takšne.

Tako, vračam se v naročje klasične zapadnjaške medicine. Imam samo dve nogi in resnično ju rabim. Nekako sem se navadil, da vsi trije hodimo skupaj. Šel bom torej v lekarno in tvegal, da mi postavijo kakšno čudno diagnozo. Na primer, angino v stopalih, ki jo moramo nujno zdraviti z ricinusovim oljem in pomirjevali. Pa ni bilo tako hudo. Brez zapletov seveda ni šlo. Ženska si je ogledala moja stopala in tudi ona je takoj ugotovila diagnozo. » Veli bed, veli bed«. No,  pa sem pomirjen. Moja bolezen je očitno na Tajskem zelo razširjena. Vsi vpleteni jo takoj prepoznajo in pravilno poimenujejo. To je v tako kritični situaciji res ohrabrujoče. Je pa stopila lekarniška moč še za korak dalje. Ugotovila je, da se mi v stopalih nabira voda. To pa je orjaški napredek v razumevanju bolezni. Bil sem zelo prijetno presenečen nad tako širokim spektrom znanja. Malce manj prijetno pa ob predpisovanju terapije. Strokovnjakinja se je namreč odločila, da mi je treba iz telesa »spumpati« vodo. V ta namen mi bo predpisala tablete, ki me bodo učinkovito izsušile. Malce sem pobrskal po svojem medicinskem znanju, ki mi je ostalo še iz študija na višji šoli. Ha, pa sem našel. Eureka! Nikoli, ampak nikoli, nismo zdravili lokalnih oteklin z diuretiki. Še posebno pa ne v tropski medicini, kjer je telo farangov zaradi znojenja še kako občutljivo na dehidracijo. Tega smo se lotevali vedno lokalno. Tako sem se spustil v nežno pregovarjanje in razlaganje, nakar je kljub skeptičnim »mrdam«, pristala da mi ustreže. Je pa nisem čisto prepričal. Iz oči ji je sijala želja, da bi poskusila po svoje. Še sedaj me poželjivo opazuje, kadar me pot zanese mimo njene »štacune«. Mogoče dela podiplomsko nalogo s pomenljivim naslovom »Vpliv kontracepcijskih tablet na otečene gležnje farangov in njih čudne reakcije ob tej terapiji v našem podnebju« in sem bil zanjo idealen objekt raziskave. Želim ji, da bi ji uspelo. Ampak ne na mojih ramenih. Oziroma stopalih. Briga me! Tako sem sedaj srečen lastnik kreme proti vnetju – vsaj upam, da je tako – , ki jo veselo mažem po stopalih in gležnjih. In stvar celo deluje.

Ko to pišem, so stopala že normalna, edino desna nogica še čuti posledice vpliva »razgibajmo življenje«. Je pa iz dneva v dan bolje. Upam samo, da je mojih preizkušenj konec. Volja je bila in spoznali smo tradicionalno tajsko medicino. In to je to. Pač še ena od izkušenj, ki jih prinaša življenje. Lahko, da obstaja še kakšna druga tajska tradicionalna medicina, ampak »šoferska« je pa gotovo redka in imel sem čast spoznati jo. In to nekaj šteje! Vsaka stvar je za nekaj dobra. Samo smisel moramo poiskati. Sam ga ne najdem, kar pa ne pomeni, da ga ni. Je pa res, da se bom s svojim prijateljem Budho malce pogovoril. Vse kar je prav! Takole me pa ni treba »matrati«! Knede! Sej smo ja ljudje!

Objavljeno v Torek, Marec 2nd, 2010 ob 16:16 in zapisano pod Naš način dela. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Komentiranje trenutno ni omogočeno.